Začel sem trenirat karate v klubu, ki ni bil profesionalno voden in zato je tudi kmalu tudi prenehal delovat. Zaradi ljubezni do te borilne veščine sem odšel v Karate klub Boris Kidrič, ki se je 1991 preimenoval v Karate klub WKSA Maribor in ga še danes vodi sensei Ljubo Javoršek s sedežem v Dvorani Tabor. Svojo tekmovalno pot sem začel kot kadet in uspešno nastopal na državnem in širšem nivoju. Kljub temu, da sem dvakrat uspešno nastopil v ekipi Slovenije na svetovnem pokalu v Miškolcu in bil izbran v širši krog reprezentantov Slovenije, sem začel karate dojemat na drugačen način. Zame ni bil več samo tekmovalna veščina ampak velik del mojega življenja.

Po vseh letih treninga ponovno poskusil tekmovat, da sebi in svojim učencem pokažem, da sem na pravi poti. Nastopil sem kot reprezentant Slovenije na Svetovnem prvenstvu IKU (International Karate Union) v karateju. Kjer sem v Shobu Ippon kategoriji za veterane dosegel odlično 3. mesto.

Moj karate-do je tukaj spremenil smer s tekmovalnega v urjenje karateja kot veščine. Spoznal sem: Karate je kakor ledena gora. To kar se dviguje iz vode, je le njegov majhen del. Pod vodno gladino pa se v neizmernih globinah in dimenzijah skriva vso njegovo bogastvo. V tem klubu sem še danes...in v njem treniram in ...treniram... da bi spoznal vsaj del tega bogastva. Ves čas svojega treniranja sem v stiku z novimi generacijami in drugimi mojstri karateja. Prav tako sem tudi sodnik v WKSA karate zvezi in sodim na EURO EAST turnirjih. V letu 2013 sem dobil priložnost ponovno tekmovati. Tako sem nastopil na Svetovnem karate prvenstvu IKU z mnogimi kolegi v reprezentanci Slovenije in osvojil 3. mesto.